|
Howard Lutnick, dolgoletni finančnik in izvršni direktor investicijske banke Cantor Fitzgerald ter aktualni ameriški sekretar za trgovino v administraciji Donalda Trumpa, je v Davosu izrecno dejal, da je obstoječi model globalizacije za ZDA propadel. Po njegovih besedah je globalizacija, kakršno smo poznali zadnjih 30 let, pomenila prenos proizvodnje, tehnologije in dodane vrednosti iz ZDA v tujino, pri čemer so koristi v nesorazmerni meri pobrale druge države, predvsem Kitajska. ZDA so s tem izgubile industrijsko bazo, strateško avtonomijo in dolgoročno produktivnost.
To izjavo je treba umestiti v širši kontekst velike sistemske tekme med ZDA in Kitajsko, kjer ne gre več primarno za trgovino, temveč za vprašanje produktivnosti in moči. V takšnem svetu velja preprosto pravilo, država, ki bo dolgoročno bolj produktivna, bo tudi močnejša ekonomsko, tehnološko in geopolitično.
Na prvi pogled bo bolj produktivna tista država, ki bo razpolagala z večjimi podatkovnimi centri, zadostno proizvodnjo električne energije za njihove potrebe in s tem večjo računsko močjo, ki predstavlja temelj umetne inteligence, avtomatizacije in prihodnje rasti produktivnosti. V tem okviru številni ocenjujejo, da bi lahko bila Kitajska dolgoročni zmagovalec, čeprav ZDA trenutno še vodijo. Kitajska ima obseg, centralizirano usmerjanje kapitala in sposobnost hitre izgradnje energetske in digitalne infrastrukture.
Ena možnost tekmovanja v produktivnosti je povečevanje lastne učinkovitosti. Obstaja pa tudi druga, manj neposredna pot: sistematično zniževanje produktivnosti nasprotnika. Prav v tem okviru dobi Lutnickova izjava o »koncu globalizacije« svoj pravi pomen. Deglobalizacija tu ne pomeni zapiranja sveta, temveč premišljen in postopen umik iz najobčutljivejših segmentov sodelovanja s Kitajsko. Predvsem na področjih visoke dodane vrednosti, tehnologije, kapitala in strateških dobrin. Ob tem ne gre spregledati ključnega dejstva: kitajsko gospodarstvo je izrazito odvisno od izvoza, saj z njim ustvarja devize, nujne za uvoz energije (nafte) in hrane. Prav ta odvisnost predstavlja eno njegovih največjih strukturnih ran.
Takšen proces bi neposredno znižal konkurenčnost Kitajske, še posebej ob dejstvu, da se sooča z izrazitimi demografskimi problemi in je močno odvisna od zunanje trgovine. V takšnem scenariju Kitajska relativno izgubi več moči kot ZDA, kar ZDA omogoča ne le boljše izhodišče v produktivnostni tekmi, temveč tudi močnejši pogajalski položaj, vključno pri dostopu do redkih surovin, strateških materialov in ključnih dobavnih verig, ki bodo odločilne v naslednji fazi globalnega razvoja.
Kar zadeva aktualno ekonomsko stanje v ZDA, se v letu 2026 prvič po dolgem času vsi trije ključni makroekonomski vzvodi premikajo v isto smer, kar je neposreden rezultat politike predsednika Trumpa. Fiskalna politika z močnim proračunskim zagonom ustvarja jasen impulz rasti, kreditna politika z deregulacijo in širšim dostopom do financiranja pospešuje prenos likvidnosti v realno gospodarstvo, monetarna politika pa namesto zaviranja deluje kot ojačevalec cikla.
V takšnem okolju ne preseneča, da je ocenjena letna realna rast BDP v četrtem četrtletju lani dosegla 5,4% po modelu Atlanta Fed GDPNow. Sočasna prisotnost visoke rasti in umirjene inflacije dodatno potrjuje, da je makro okolje trenutno izrazito podporno.
Takšna usklajenost politik je redka, a kadar se pojavi, ima praviloma močne in razmeroma hitre učinke: višjo investicijsko aktivnost, močnejšo zaposlenost ter večje zaupanje podjetij in potrošnikov. Kapital se hitreje obrača, tveganje se ponovno ceni pozitivno, finančni trgi pa dobijo jasno in konsistentno makro podporo.
Za leto 2026 to pomeni okolje, v katerem rast ni naključna, temveč sistemsko podprta. Ko fiskalna politika, kreditni pogoji in likvidnost delujejo v isti smeri, ima gospodarstvo prostor, da deluje »vroče« in prav v takšnem okolju trgi praviloma nagrajujejo tveganje, podjetniške ambicije in dolgoročne naložbe.
|
