|
Obvezniški trgi so temelj za vse ostale naložbene razrede in finančne trge, zato je njihovo gibanje ključno spremljati. V trenutnem okolju se na njih vse bolj odražajo demografski premiki, geopolitična tveganja in procesi deglobalizacije, ki bi lahko v prihodnje pomembno vplivali na strukturo globalnih kapitalskih tokov, nižje stopnje mednarodne trgovine kot delež BDP ter na oblikovanje dolgoročnih obrestnih mer. Hkrati nanje vse izraziteje vpliva fiskalna politika, zlasti v Združenih državah Amerike, kjer bodo aktualni fiskalni paketi in t.i. BBB zakonodaja verjetno povišali proračunski primanjkljaj. Povečana ponudba državnega dolga ter odsotnost jasne fiskalne konsolidacije prispevata k višjim inflacijskim pričakovanjem in povečujeta tveganja za nadaljnjo depreciacijo ameriškega dolarja, kar se neposredno odraža v zahtevanih donosnostih na obvezniških trgih. Na Japonskem pomemben strukturni izziv predstavlja demografija, ki prispeva k rasti plač in s tem k povišanim inflacijskim pričakovanjem, kar japonsko centralno banko sili v postopno zaostrovanje denarne politike oziroma dvig obrestnih mer.
Medtem ko je Japonska že začela postopen proces zviševanja obrestnih mer, se Združene države Amerike gibljejo v nasprotno smer. V ZDA se pozornost trgov vse bolj usmerja v letošnjo menjavo vodstva Federal Reserve, kar krepi pričakovanja o potencialno bolj spodbudni usmeritvi denarne politike v prihodnjem obdobju. Morebitno sproščanje denarne politike se pri tem nanaša predvsem na prilagoditve kratkoročnih obrestnih mer, medtem ko ponovni obsežni programi odkupa dolgoročnih obveznic za zdaj ne predstavljajo osrednjega scenarija.
Donosnosti ameriških državnih obveznic z daljšimi ročnostmi tako ostajajo izrazito občutljive na gibanja fiskalne politike, obseg ponudbe državnega dolga in inflacijska pričakovanja. Naraščajoči proračunski primanjkljaj ZDA povečuje ponudbo državnega dolga in hkrati krepi politični pritisk na centralno banko. Ob odsotnosti aktivne podpore prek programov odkupa sredstev je verjetno, da bodo dolgoročne donosnosti, zlasti pri desetletnih in daljših ročnostih, v nadaljevanju leta ostale povišane oziroma se postopno še zviševale.
Pomemben strukturni dejavnik predstavlja tudi proces deglobalizacije oziroma fragmentacije mednarodne trgovine. Čeprav mednarodna trgovina ostaja relativno močna, bi njeno postopno upočasnjevanje lahko pomenilo zmanjšanje strukturnega povpraševanja po ameriškem dolarju, ki je bilo v preteklih desetletjih podprto z globalnimi trgovinskimi tokovi. To dolgoročno vpliva na zahtevane donosnosti ameriških obveznic in na percepcijo vloge dolarja v globalnem finančnem sistemu.
Na Japonskem je centralna banka začela postopen izhod iz dolgoletne izjemno ohlapne denarne politike, z zviševanjem obrestnih mer in prilagoditvami nadzora nad krivuljo donosnosti. Ta premik vpliva na globalne kapitalske tokove, saj postopno vračanje japonskega kapitala na domači trg povečuje pritisk na mednarodne obvezniške trge in prispeva k višjim globalnim stroškom kapitala. V tem kontekstu bo ključno usklajeno sodelovanje ameriških in japonskih oblasti, da bi preprečili nenaden in neurejen razplet jenovskega carry tradea, ki bi lahko sprožil širši globalni ekonomski šok.
V evroobmočju se denarna politika nahaja v fazi stabilizacije, pri čemer se inflacija postopno približuje ciljni ravni okoli 2%. V kratkoročnem obdobju ni pričakovati izrazitejših znižanj ključnih obrestnih mer, razmere na obrestnih trgih pa ostajajo zaznamovane z večjo previdnostjo in povečano volatilnostjo. Donosnosti evropskih državnih obveznic so vse bolj izpostavljene zunanjim dejavnikom, predvsem vplivom gibanj obrestnih mer v ZDA in na Japonskem.
Ob upoštevanju takšnega makroekonomskega in tržnega okolja se vse jasneje kaže paradoks sodobne denarne politike: kljub postopnemu sproščanju obrestnih mer v večini razvitih gospodarstev se dolgoročne obrestne mere lahko ohranjajo na povišanih ravneh. Na njih vse bolj vplivajo fiskalni pritiski, struktura ponudbe dolga in globalni kapitalski tokovi, ne pa zgolj raven kratkoročnih obrestnih mer.
|
