Leta 2024 je Kitajska začela graditi termoelektrarne na premog s kapaciteto 94,5 GW, kar je najvišja rast v novi gradnji od leta 2015. Če prevedemo kitajski energetski val v slovenske razmere, kjer sta v Šoštanju Blok 5 in Blok 6, skupaj z močjo približno 945 MW, kar je manj kot 1 GW. Kitajska pa je samo v letu 2024 začela graditi novih 94,5 GW premogovnih kapacitet, kar pomeni kar za okoli sto “Šoštanjev” v enem samem letu. V prvi polovici 2025 je začela še z gradnjo 46 GW projektov, torej dodatnih začetih gradenj za 50 Šoštanjev v pol leta. S tem postane obseg kitajske energetske strategije bolj otipljiv, medtem ko se v Sloveniji pogovarjamo o prihodnosti enega bloka, Kitajska gradi zmogljivosti, ki ustrezajo 150 Šoštanjem v letu in pol in to ob drugih obsežnih virih energije.
Trumpov odziv na to energetsko ofenzivo je prišel 8. aprila 2025, ko je razglasil »Dan premoga« in z izvršnimi ukazi sprožil pravo energetsko protiofenzivo. Podaljšal je življenjsko dobo ameriških premogovnih elektrarn in kar 71 obratom podelil izjeme od strogih okoljskih pravil, ki so jih uvajale prejšnje administracije. S tem je želel preprečiti hitro ugašanje zmogljivosti, ki jih ZDA še vedno potrebujejo za stabilno oskrbo z elektriko, zlasti ob rastočih potrebah podatkovnih centrov za umetno inteligenco. Trumpova politika torej predstavlja neposreden odgovor na kitajski val gradnje, tekma pa se ne odvija samo v energiji, temveč je tesno povezana tudi z drugo fronto, čipi.
Tekma v čipih je danes osrednja fronta globalne geopolitične in tehnološke bitke. ZDA branijo prevlado v najnaprednejših vozliščih (3–5 nm) prek TSMC in Samsunga, kjer največje stranke predstavljajo ameriški tehnološki velikani, kot so Nvidia, Apple in AMD, hkrati pa z omejitvami izvoza opreme omejujejo dostop Kitajski. Ta pa pospešeno vlaga v samozadostnost pri čipih, ki so ključni za avtomobile, industrijo in potrošno elektroniko. Še več, najnovejša poročila (FT, TrendForce) pa kažejo, da želi Kitajska do 2026 potrojiti proizvodnjo AI čipov, že konec 2025 naj bi stekel prvi obrat za Huaweie čipe, v letu 2026 pa še dva dodatna, s kapaciteto, ki lahko preseže celo sedanje linije SMIC. To pomeni, da Kitajska ne gradi samo sto Šoštanjev na leto, ampak tudi svojo “polprevodniško Šoštanjsko floto”, s katero želi presekati odvisnost od Nvidie in ameriške tehnologije.
Evropa s Chips Actom poskuša dohiteti, a izven Infineona ter deloma STMicroelectronics in NXP nima globalnih prvakov. Njena resnična moč je, za zdaj, ASML, nizozemski monopolist v EUV litografiji, brez katerega za zdaj ni mogoče izdelovati najnaprednejših vozlišč in od katerega so odvisni vsi veliki proizvajalci. Povpraševanje poganjajo umetna inteligenca, električna vozila in podatkovni centri. Čipi so tako postali strateško orožje 21. stoletja, nova »nafta«, okoli katere se bo oblikovala prihodnja razporeditev moči. Proizvodnja elektrike pa je, ob in zaradi čipov, postala ključni pogoj za produktivnost.
Ker je tekma resna, je pomembna tudi monetarna politika. Medtem ko Fedov predsednik Jerome Powell gleda makroekonomske kazalce, administracija razmišlja v drugačni, mnogo bolj sistemski logiki. Prav tu nastaja napetost, centralna banka stremi k dolgoročni stabilnosti, politika pa k hitrejšim rezultatom, saj je globalna konkurenca na najvišji ravni. Tekma, ki je resna, se odvija na področjih strateških investicij, od umetne inteligence in proizvodnje električne energije do industrijske proizvodnje, kjer ZDA iščejo prednost v bitki za kapital, delovna mesta in tehnološko vodstvo. Pri tem pa imajo čim ugodnejši pogoji financiranja in deregulacija izjemno pomembno vlogo, še posebej ker ima Kitajska določene strukturne prednosti, ki se kažejo v ceni delovne sile in proizvodnje elektrike.
|