|
Dandanes se zdi, da finančni trgi pogosto ne presojajo več zgolj številk in fiskalnih kazalcev, temveč tudi osebnosti, ki vodijo ekonomsko politiko. Zato se moramo vprašati, če imamo v financah kult osebnosti? Kratek odgovor je ne. A visoka likvidnost v sistemu ustvarja občutek varnosti, ki začasno prekriva resnična tveganja.
Ob sprejetju zakona »One Big Beautiful Act« (OBBA), ki je zakoličil povišane strukturne primanjkljaje ZDA na že precej visoki osnovi, bi bilo racionalno pričakovati ostrejšo reakcijo obvezniških trgov. A ta je bila presenetljivo blaga. Dolgoročne donosnosti so se sicer nekoliko zvišale, vendar do širših razprodaj ni prišlo.
Trgi so dajali vtis, kot, da stavijo na osebnosti, predvsem predsednika Trumpa in finančnega ministra Bessenta, ki naj bi zakon izvajal »razumno« ter hkrati verjeli v institucionalne varovalke, kot so Fed, Kongres in nevidno roko trga. A resnica je, da ob tako visoki likvidnosti ameriškega finančnega sistema tveganja preprosto niso dovolj otipljiva na prvo roko, da bi sprožila ostrejšo cenovno korekcijo.
V času, ko številne razvite države beležijo visoke in še naraščajoče proračunske primanjkljaje in to v času polne zaposlenosti in pozitivnih realnih obrestnih merah, se poraja vprašanje: kaj bo šele, ko se cikel obrne? Nevarno je, če nosilci politik v trenutnem obnašanju trgov, kljub očitni fiskalni ohlapnosti, vidijo uteho. Ko pride do obrata, bodo mnogi med njimi brez ustreznih orodij, znanja ali političnega kapitala. Bodo takrat tehnične vlade?
Vprašanje dolgoročne fiskalne vzdržnosti ZDA tako vse bolj preliva v vprašanje produktivnosti. ZDA imajo sicer kot geopolitična, tehnološka in monetarna velesila tudi edinstven privilegij, kjer svojo prednost lahko ohranjajo ne le z lastnim napredkom, temveč tudi s strateškim zaviranjem drugih. Optimalna bi bila absolutna rast produktivnosti, toda že relativna prednost zadostuje. Nenazadnje če konkurente spotikaš pred startom, ti ni treba teči najhitreje, da zmagaš.
OBBA je za zdaj predvsem fiskalni spodbujevalnik, ki dodatno poglablja strukturni proračunski primanjkljaj. Kar je pri tem najbolj zanimivo, je dejstvo, da trg še ni izrekel končne sodbe, ker v ozadju tudi ostaja upanje, da bo zakon, v kombinaciji z industrialno politiko in tehnološkimi investicijami, prinesel tudi konkretne pozitivne produktivne učinke. V dobi visoke računske moči to predvsem pomeni veliko proizvodnjo električne energije. Dokler to upanje živi, imajo ZDA nekaj manevrskega prostora. A z vsakim dodatnim odstotkom donosa na dolg se ta prostor oži, zato smo priča tudi hudim pritiskom ameriške administracije na Fed, a to nebo kaj prida pomagalo. Denarna politika bo le težko trajno kompenzirala fiskalno neravnovesje. Posledično obvezniški trg kljub potrpežljivosti jasno sporoča svojo premijo za tveganje. Skupaj z delniškim trgom je sicer stopil korak stran od klasične tržne učinkovitosti, in daje občutek, da se ne odloča se več zgolj na podlagi številk, temveč predvsem na podlagi vere, da bo prihodnost nekako nadomestila sedanjo neravnovesje. Vendar to je le občutek, saj je takšna drža mogoča le zaradi zgodovinsko visoke likvidnosti, predvsem v agregatu M2, ki deluje kot blažilec občutka nujnosti. Preprosto v teh okoliščinah veliko denarnih sredstev nima kam iti.
Za posamezne udeležence na trgu to pomeni, da morajo razlikovati med makroekonomsko vzdržnostjo, likvidnostjo in globalno pozicijsko močjo. Tudi zelo šibka fiskalna politika lahko ostane vsaj nekaj časa »tržno sprejemljiva«, ne jo če podpira dovolj prepričljiv obraz ali politična pripadnost, vendar visoka likvidnost v sistemu. Likvidnost pomaga vzdrževati ravnotežje, a ne prepreči, da se ta prej ali slej prevesi drugam. Likvidnost lahko dalj časa vzdržuje “precenjenost” določenih naložb, toda le dokler oportunitetni strošek alternativ ni dovolj visok. Ko začne naložba B ponujati boljšo razmerje med tveganjem in donosom, začne trg hitro prerazporejati kapital in s tem popravljati prejšnja “napačna” vrednotenja.
|
