|
V zadnjem času se je v določenih delih Evrope razširil skoraj dogmatičen občutek, da v ZDA »ni več smiselno investirati«. A prav isti vlagatelji, zavestno ali ne, vsak dan implicitno računajo prav na ameriško moč. Ne le na dolar kot globalno rezervno valuto ali na globino ameriškega kapitalskega trga, temveč predvsem na ameriško varnostno zaščito. Od Baltskih držav do Balkana Evropa še vedno zre v Washington, ko gre za resnične grožnje.
Zdi se, kot da bi nekateri želeli izstopiti iz sistema, ki jim je desetletja zagotavljal stabilnost, a hkrati nočejo izgubiti njegovih koristi. Kritika brez alternative ni strategija. Je le nekakšno prazno razkošje, ki si ga lahko privoščiš, dokler te nekdo drug varuje.
Amerika investira vase. Kaj pa Evropa?
V zadnjih letih ZDA vlagajo izjemne napore v soočanje z globalnimi izzivi. V ospredju so ciljno usmerjene politike, kot so, deregulacija, ponovna industrializacija, obuditev energetske industrije, ter agresivne davčne in infrastrukturne spodbude, ki privabljajo tako domače kot tuje naložbe. Vse to z jasnim ciljem, zmanjšati odvisnost od tujih dobavnih verig. Lekcija, ki jo je Zahod prepoznal v pandemiji covida-19, ko se je izkazalo, kako ranljiv je zaradi odvisnosti, predvsem od Kitajske.
ZDA poleg tega razpolagajo z vojaško močjo brez resne konkurence. Ne le da vanjo sistematično in izredno obsežno vlagajo, njihova strateška prednost izhaja tudi iz dejstva, da jim neposredni sosedi, Kanada in Mehika, ne predstavljata grožnje, temveč kvečjemu priložnosti, kar ustvarja strateško prednost, ki je v svetu redkost.
V Evropi pa že leta prevladuje nenavadna mešanica samozadostnosti in birokratskega statusa quo. Zeleni prehodi, ki so sprva obetali strateško preobrazbo, so se pogosto prelevili v ideološki projekt, zavit v visoko zvenečo retoriko in razdeljevanje sredstev generacijskega obsega. Danes se pojavlja občutek, da se ista logika nadaljuje pod novo embalažo, z gesli, kot je »ReArm EU«, in drugimi parolami, ki prikrivajo pomanjkanje politične volje in dolgoročne usmeritve.
Evropska gospodarska politika ostaja večinoma reaktivna, brez jasne industrijske strategije. Varnostno pa je Evropa še naprej, in vse bolj, odvisna od ZDA. Vlagati v ZDA danes tako ni zgolj smiselna finančna odločitev. Je tudi izraz razumevanja, kdo dejansko oblikuje prihodnost globalnega reda, tudi finančnega.
Evropske strukture, ameriški tempo
Pod površjem navideznega optimizma se v Evropi še vedno skrivajo globlji in težje rešljivi ekonomski izzivi. Gospodarsko dinamiko zavirajo togosti trga dela, demografski pritiski, šibka inovativnost, visoka zadolženost nekaterih članic EU ter razdrobljenost notranjega trga. Evropski izvozniki se obenem soočajo z dvojno grožnjo, in sicer z naraščajočim protekcionizmom v ZDA in vse ostrejšim konkurenčnim pritiskom iz Kitajske.
Čeprav se lahko razkorak med ZDA in Evropo v prihodnjih letih nekoliko zmanjša, bo ameriško gospodarstvo, podprto s tehnološko dinamiko, energetsko neodvisnostjo in prožnejšim trgom dela, najverjetneje še naprej prehitevalo Evropo. Evro pa, kljub svoji vlogi, še vedno ne predstavlja resnega izziva prevladi dolarja v svetovnem gospodarstvu.
Pri dolgoročnem investiranju ostaja geografska uravnoteženost eden ključnih dejavnikov, saj različne regije prinašajo različna tveganja in priložnosti. ZDA v tem pogledu predstavljajo izjemno kombinacijo, saj imajo med vsemi večjimi trgi daleč najmanj sistemskih tveganj, hkrati pa ponujajo največ priložnosti, še posebej na področjih inovacij, kapitalskega trga in globalne konkurenčnosti.
Ni izključeno, da bodo čez deset ali dvajset let številni vlagatelji znova ugotavljali: »Če bi takrat kupil to delnico, bi imel danes toliko in toliko.« In ta delnica bo, kot že tolikokrat doslej, najverjetneje prihajala prav iz ZDA.
|
